Savna za dva nudi veliko pozitivnih učinkov

Savna za dva je zagotavlja za zdravje človeka veliko pozitivnih učinkov. Kako koristna je savna za človeka, dva človeka ali ljudi na splošno, so odkrili že v davnih časih. V nekaterih deželah se je oblikovala prava kultura savnanja, ki je bila bolj življenjska potreba kot razvedrilo. Znano je, da so si nekateri narodi savno postavili povsod, kjer so se stalno naselili. S tem jim je savna za dva človeka ali poljubno drugo število oseb pomagala naseliti tudi sicer neobljudene kraje. Zanimivo pri tem je, da so nekatera območja prvo naseljenci tudi imenovali po savni. Po različnih krajih sveta so se razvile različne vrste savn, dobili pa smo tudi sodobno izvedbo. Razvoj savn je sledil predvsem potrebam in želenim učinkom, ki so jih zahtevali ljudje na različnih koncih sveta. Sodobna savna za dva ali poljubno drugo število oseb praktično nespremenjene učinke nudi tudi modernemu človeku. Danes imamo tri osnovne savne in sicer suho, paro in infrardečo. Najbolj znana med suhimi je finska savna za dva, med parnimi turška savna za dva, sodobna pa je infrardeča savna. Razlike med njimi so predvsem v vlažnosti in temperaturi. Suhe savne imajo visoko temperaturo ter relativno nizko vlažnost zraka. Vlažnost zraka je do sedemdeset odstotna, temperatura pa je od petdeset do sto dvajset stopinj Celzija. Parne savne imajo za razliko od suhe nižje temperature ter višjo vlažnost. Infrardeča savna je odkritje sodobnega časa, njena posebnost so infrardeči žarki ter njihova sposobnost hitrega prodiranja toplote pod vrhnjo plast kože. Na Rogli imajo v wellness centrih obiskovalci na voljo vse tri osnovne vrste savn, dodatno pa še panoramsko savno, savno s solnimi kristali, bio savne, klasična parna savna pa uporablja zelišča z bližnjih travnikov. Dodatno je mogoče učinke izbrane savne nadgraditi ali združiti s storitvami wellness centrov, aktivnostmi na prostem ter na razne druge načine. Savna za dva je pozitivna izkušnja vsakega obiskovalca.

Zavarovanje avta je več kot varovanje pločevine

Zavarovanje avta je več kot varovanje pločevine. V Sloveniji je zavarovanje avta obvezno, brez sklenjenega zavarovanja sta registracija avtomobila ali podaljšanje registracije avtomobila nemogoča. Pred tem moramo imeti opravljen tehnični pregled oziroma drugače potrjeno brezhibnost ter tehnično ustreznost avtomobila. Razlikovanje med tehničnim pregledom ter na drug način potrjeno brezhibnost in tehnično ustreznostjo avtomobila temelji na starosti vozila. Starejša vozila moramo vsako leto odpeljat na tehnični pregled, kjer se ugotovi in potrdi njihova tehnična brezhibnost. Na podlagi izdanega dokumenta po uspešno opravljenem tehničnem pregledu, lahko nadaljujemo postopek podaljšanje registracije starejšega vozila. Poleg tehnične brezhibnosti je potrebno zavarovanje avta ter plačilo letne dajatve za uporabo vozila v cestnem prometu. Nova oziroma novejša vozila ni potrebno vsako leto voziti na tehnični pregled vsako leto, ampak skladno z petdesetim členom Zakona o motornih vozilih. Za uporabo vozila v cestnem prometu je seveda kljub temu potrebno letno plačevati zavarovanje avta ter letne dajatve za uporabo vozila v cestnem prometu. Nova vozila morajo tehnični pregled po petdesetem členu Zakona o motornih vozilih štiri leta po prvi registraciji. Vsako leto pa morajo lastniki obnoviti zavarovanje avta ter plačati letno dajatev za uporabo cest. Po obdobju štirih let po prvi registracije ter do osmega leta starosti je potrebo avtomobile tehnično pregledati vsake dve leti. Tudi v tem primeru je potrebno vsako leto skleniti zavarovanje avta ter plačati letno dajatev za uporabo vozila v cestnem prometu. Po osmem letu od prve registracije avtomobila, pa se tehnični pregledi izvajajo vsako leto. Ter seveda enako vsako leto sklene zavarovanje avta ter plača letno dajatev za uporabo vozila v cestnem prometu. Plačevanje avtomobilskega zavarovanja, cestne takse, tehničnega pregleda ter nekaterih drugih dajatev je lahko izvedeno na več mestih ter na več načinov. Zavarovanje avta ter plačevanje ostalih obveznosti je najbolj enostavno na tehničnih pregledih, nekaj več časa pa nam vzamejo druge alternative.

Izračun avto zavarovanja na www.wiz.si

Indeks telesne mase, učinkovita referenca

Indeks telesne mase je učinkovita referenca pri zagotavljanju idealne postave. Indeks telesne mase je mera, ki nam sporoča večjo ali manjšo optimalnost telesne teže glede na telesno višino. Telesna višina in telesna masa sta v tem primeru osnovna podatka. Za večino ljudi je indeks telesne mase odlična referenca, v manjših primerih pa prihaja do odstopanj. Deljenje telesne mase s kvadratom telesne višine nam prinese rezultat, ki po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije znaša od pod šestnajst do nad štirideset. Vrednosti pod šestnajst do osemnajst govorijo o suhosti oziroma zmanjšani telesne mase. V tem območju je indeks telesne mase nadalje razdeljen na tri dele: hudo nedohranjenost, zmerno nedohranjenost ter blago nedohranjenost. Hudo nedohranjenost označuje indeks telesne mase pod šestnajst, med šestnajst in sedemnajst je zmerna nedohranjenost, od sedemnajst do osemnajst in pol pa je blaga nedohranjenost. Normalna telesna masa je med osemnajst in pol ter petindvajset. Nad petindvajset do trideset je zvečana telesna masa. Med vrednostmi trideset ter nad štirideset indeks telesne mase sporoča debelost. Podobno kot pri suhosti, je to območje razdeljeno na tri dele. Obstaja debelost stopnje I, debelost stopnje II ter debelost stopnje III. Debelost stopnje I je med trideset in petintrideset, debelost stopnje II med petintrideset in štirideset ter debelost stopnje III nad štirideset. Vrednosti so dobra referenca za ukrepanje predvsem pri ekstremni debelosti in suhosti. Bolj kot se bližamo območju idealne telesne teže, težje je govoriti o dobri in upoštevanja vredni referenci. Posebno to velja za osebe, ki se redno in intenzivno gibajo ter imajo razmeroma dobro prehrano. Mejna območja lahko že z nekaj spremembami povzročijo težave pri gibanju ter rekreiranju. Zato je potrebno upoštevati tudi starost, spol ter druge dejavnike. Predvsem pa sklepati na podlagi svojih telesnih zmogljivosti ter zaznanih občutkov. Indeks telesne mase moramo razumeti kot okvirno vrednost ter vedno upoštevati tudi starost, spol in druge dejavnike. Dodante informacije so na voljo na naši spletni strani. Oglejte si članek z naslovom Kaj vam pove indeks telesne mase?

Čevlji imajo različne tehnične lastnosti

Čevlji so izdelki, ki imajo različne tehnične lastnosti. Temu primerno so čevlji različno označeni. Za lažje razumevanje lastnosti se lahko zanesemo na obvezno označevanje ter neobvezno označevanje obutve. Obvezno označevanje so oznake materialov za posamezne dele obutve. Neobvezno označevanje pa so oznake velikosti, dolžinsko številčenje ter oznake načina izdelave obutve. Čevlji so sestavljeni iz več delov, glavni sestavni deli so podplat, podloga in vložek ter zgornji del. Materiali iz katerih so izdelani čevlji so mednarodno dogovorjeni znaki ali zapisi. Znaki so slikovna pisava, ki nam preko točno določenih znakov govori o materialih za posamezne dele obutve. Oznake lahko vidimo na obutvi sami, embalaži, včasih tudi v reklamnem materialu ali na drugih virih. Preko tega dobimo informacijo iz katerih materialov so sestavljeni čevlji. Oznake nam nudijo informacije o materiali zgornjega dela, materialih podloge ali vložka ter materialih podplata. Ker gre za vsega štiri oznake si ne bo težko zapomniti. Imamo oznake za usnje, krito usnje, tekstilni material ter druge materiale. Vsaka od oznak je dodana posameznemu delu obutve. Čevlji imajo različne kombinacije usnja, kritega usnja, tekstila ali drugih materialov na zgornjem delu, podlogi in vložku ali podplatu. Neobvezno označevanje je prav tako pomembno, saj velikost obutve v veliki meri odloča o udobju ter uporabnosti. Velikost obutve je označena na več različnih mestih. Čevlji imajo oznako velikosti na notranji strani ali na podplatu, oznaka velikosti pa je zapisana tudi na embalaži. Dolžinsko številčenje je osnova, na kateri temelji oznaka velikosti. Na slovenskem tržišču je v veljavi francosko številčenje, uvožena obutev pa ima oznake velikosti v drugih merskih sistemov. Znana sta angleški in ameriški merski sistem. S francosko mero so označeni čevlji, če imajo številke dvanajst do petdeset in preko petdeset v izjemni primerih. Angleški in ameriški oznaki sta od nič do trinajst, vendar je med njima nekaj razlik. Preverite pestro ponudbo na naši spletni trgovini.

Sajenje paradižnika je uspešno na sončnih legah

Sajenje paradižnika je uspešno, če izberemo sončne lege na vrtu. Za sajenje paradižnika se odloča veliko število ljudi, saj je priljubljena zelenjava na praktično vseh koncih sveta. Paradižnik je ljudem všeč, ker pogasi žejo, odpira apetit ter osvežuje. Znanstveno ime za paradižnik je Solanum lycopersicum, v preteklosti se je uporabljajo ime Lycopersicon esculentum. Paradižnik je rastlina iz družine razhudnikovk, sorodna je čiliju, jajčevcu, krompirju in tobaku. Trajnica izvira iz Južne in Srednje Amerike ter južnega dela Severne Amerike od Mehike do Peruja. Paradižnik ima rad zmerno klimo, raste kot enoletna rastlina s šibkim olesenelim steblom. Pogosto se ovija drugih rastlin ter doseže višino med metrom in tremi metri. Cvetovi so rumene barve. Za sajenje paradižnika izberemo grde, ki zagotavljajo šest do osem ur neposredne sončne svetlobe na dan. Za višje sorte so primerne severne lege, pred njimi pa nižjo zelenjavo. Za sajenje paradižnika nižjih sort so primernejše južne lege. Pri višjih sortah je potrebno razmišljati o najbolj enostavni in dostopni opori. Ta je lahko tudi zid z ustrezno žičnato ali drugo primerno konstrukcijo. Pravi čas za sajenje paradižnika je obdobje po spomladanski pozebi, to je druga polovica aprila in maja. Najbolj primerna je dobro odcedna zemlja z rahlo kiselkastim pH faktorjem. Bolj uspešno sajenje paradižnika lahko pričakujemo na s kompostom dobro pognojeni zemlji. Kompost vkopljemo, gredo pa prekopljemo do dvajset centimetrov globoko. Sadike posadimo skupaj z zemljo iz lončkov, globina sajenja naj bo enaka globini v lončkih. Med posameznimi sadikami je priporočljiv meter prostora. Za vzgojo je potrebno veliko pozornosti nameniti zalivanju. Znano je, da veliko dežja povzroča intenzivno rumenenje listov, kar se v nekaj tedni lahko spremeni v propad celotne rastline. Nekateri temu primerno rastline zaščitijo s streho, pri zalivanju pa pazijo, da nikoli ne poškropijo listov. Sajenje paradižnika nas ob ustrezni skrbi in vzgoji nagradi s slastnimi in zdravimi sadeži. Več o tem si preberite na naši spletni strani v članku z naslovom Gojenje paradižnika.