Cirkulane, razgibano naselje

Cirkulane so razgibano naselje v Halozah . Okolica naselja Cirkulane je slikovito naravno okolje, obdano je z vinogradi, travniki, njivami in gozdovi. Naselje Cirkulane se je nekoč imenovalo sveta Barbara . Sveta Barbara je zavetnica župnijske cerkve, ki je obstajala že vsaj v petnajstem stoletju. Novejše raziskave namigujejo tudi na možnost obstanka romarske cerkve v trinajste stoletju. Cerkev leži na vzpetini ob rob vasi, sestavljajo jo ladja z dvema kapelama, zakristija ter mogočni zvonik. Zvonik pred zahodno fasado je visok dvainpetdeset metrov, ter sodi med najvišje cerkvene zvonike v Sloveniji. Znamenitosti naselja Cirkulane so tudi cerkve svete Ane, svete Elizabete, svete Katarine, grad Borl ter številna sakralna znamenja. Cerkev svete Ane leži na vrhu hriba Strabolšak. Zgraditi jo je dal borlski graščak, grof Franc Anton Sauer. Gradnja je potekala ob koncu sedemnajstega stoletja. V cerkvi lahko občudujemo baročno opremo iz konca sedemnajstega in začetka osemnajstega stoletja. Cerkev svete Katarine je bila svoj čas sedež prvega vikariata ter prvotna župnijska cerkev. Prvotna cerkev je bila najverjetneje v trinajstem stoletju, v šestnajstem so jo skoraj v celoti požgali Turki. Sledila je obnova, v sedemnajstem stoletju so dodali zvonik ter cerkev obokali. Ob koncu devetnajstega stoletja je cerkev prizadel potres, porušili so jo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Na njenem mestu so zgradili kapelo svete Katarine ter dvorano. Pomemben del kulturne dediščine občine Cirkulane je grad Borl, stoji na strnem skalnem pomolu nad Dravo. V grajski kompleks sodijo jedro iz trinajstega stoletja, stanovanjski trakt ter zgodnjegotski obrambni stolp. Naselje Cirkulane šteje štiristo sedem in trideset prebivalcev, občina pa preko dva tisoč dvesto prebivalcev. Površina občine v vzhodnih Halozah je dvaintrideset kvadratnih metrov. Občina na jugu meji s sosednjo Republiko Hrvaško, na severu z občino Markovci in Goriščnica, na vzhodu z občino Zavrč ter na zahodu z občino Videm. Cirkulane so občina na severovzhodu Slovenije.

Sevnica ob reki Savi

Sevnica je mesto in občinsko središče istoimenske občine. Pečat mestu Sevnica daje reka Sava , ki na tem območju preide na širšo ravan. Poleg reke Save je pomembna tudi reka Mirna, ki se na nasprotnem bregu izliva v Savo. Mesto naseljuje pet tisoč prebivalcev, občina Sevnica pa šteje preko sedemnajst tisoč prebivalcev. Območje občine meri sedemsto dvainsedemdeset kvadratnih kilometrov, ter sodi med večje slovenske občine. Na območju občine Sevnica najdemo nekaj izjemnih naravnih in kulturnih znamenitosti. Med kulturne znamenitosti sodi Sevniški grad, ki je zgrajen na razglednem griču nad starim mestnim jedrom. Današnji grad je naslednik predhodnika, ki je bil po oceni strokovnjaki zgrajen v prvi polovici dvanajstega stoletja. Kot castellum Liechtenwalde je bil v pisnih virih prvič omenjen leta tisoč tristo devet. Pomembna gradnja na tem območju je tudi Lutrovska klet, zgrajena v šestnajstem stoletju. Med njene pomembne obiskovalce sodi Juri Dalmatin, kateremu gre zasluga za prvi celoten prevod svetega pisma v slovenščino. Sevnica ima nekaj starih stavb tudi v omenjenem starem mestnem jedru. Na Glavnem trgu stoji spodnji Sevniški grad iz petnajstega stoletja, neoromanska cerkev svetega Nikolaja ter cerkev svetega Florjana iz srede petnajstega stoletja. Med pomembne priče preteklosti sodi tudi obnovljeno znamenje s kipom svetega Martina iz sedemnajstega stoletja. Prvenstvo med naravnimi znamenitostmi pa pripada avtohtonem rastišču pontske azaleje ter avtohtonemu rastišču encijana. Rastišče encijana lahko vidimo na svetem Lovrencu, na pobudo posavskih planincev je bilo leta tisoč devetsto štiriindevetdeset z odlokom zavarovan za naravni botanični spomenik. Nad območjem bdi cerkev svetega Lovrenca, najverjetneje zgrajena sredi šestnajstega stoletja. Sevnica se lahko pohvali tudi z evropsko botanično redkostjo, rastiščem rumenega sleča oziroma pontske azaleje. Rastišče rumenega sleča se nahaja na gričku z ledinskim imenom Na Gavgah. Opojni rumeno cvetoči grmi navdušujejo obiskovalce od blizu in daleč. Sevnica je mesto z bogato in dolgo tradicijo ob izlivu reke Mirne v Savo.

Bled, tisoč let zgodovine

Bled je pred več kot desetletjem praznoval tisočletnico prve omembe posesti, ki ga omejujeta Sava Dolinka in Sava Bohinjka. Listina nima le letnice, ampak ima tudi datum. Zapisana je bila v italijanskem Trentu, v njej je nemški kraj Henrik drugi podaril briksenškemu škofu Albuinu ter njegovi škofiji posest med Savo Dolinko in Savo Bohinjko. Posestvo je z nekaj vmesnimi prekinitvami bilo v lasti Briksenških škofov vse do leta tisoč osemsto oseminpetdeset. Zgodovinsko pomembno dejanje po letu tisoč štiri je dobilo svoj drugi del čez vsega sedem let. Takrat je nemški kraj Henrik drugi podaril grad na pečini Albuinovemu nasledniku Adalberonu. Bled ima s tem potrjeno tisočletno zgodovino obstoja, podarjeni grad je v listinah omenjen kot castellum Veldes . Predstavljal je upravno središče briksenške zemljiške posesti na območju Gorenjske. Listina ni le dodatna potrditev obstoja življenja na območju današnjega kraja in občine Bled, ampak daje Blejskemu gradu potrditev naziva najstarejšega gradu po času omembe. Slovencem bolj znana omemba je v delu Janeza Vajkarda Valvazorja. Slava Vojvodine Kranjske iz konca sedemnajstega stoletja je ime Bled razširil ne le med takratne in kasnejše bralce dela na območju Slovenije, ampak tudi preko njenih meja. Blejski grad se dviga sto trideset metrov nad gladino ledeniškega Blejskega jezera. Podoba gradu je tako markantna in prepoznavna, da je dobila svoje mesto v grbu občine Bled. Razgled z visoke pečine sega vse do bližnjih Lesc in Radovljice ter bolj oddaljenih vrhov Julijcev ter Karavank. Občina Bled obsega poleg mesta Bled še naselja Bodešče, Bohinjska Bela, Koritno, Kupljenik, Obrne, Ribno, Selo pri Bledu, Slamniki in Zasip. Na ozemlju občine živi preko osem tisoč prebivalcev, ozemlje občine meri dvainsedemdeset kvadratnih kilometrov. Nastanek mesta je nekoliko starejši, sega v šestdeseta leta dvajsetega stoletja. Občinske meje so se v tem obdobju spreminjale zaradi novoustanovljene občine Gorje. Bled je območje z dolgo in bogato zgodovino.

http://www.mojaobcina.si/bled/

Vojnik, trško naselje

Vojnik je trško naselje ter ime občine, ki leži na vzhodu Slovenije. Nekoč so mu rekli Hojnik ali Hvojnik, ime naj bi izviralo iz hoj, ki so rasle na obronkih. Naselje se nahaja na severovzhodnem delu celjske kotline, ob prometnici, ki povezuje Celje in Slovenske Konjice. Vojnik se nahaja približno deset kilometrov stran od Celja, od Slovenskih Konjic pa je oddaljen manj kot trideset kilometrov. Prometnice so tod njega dni postavili že Rimljani, z njimi pa povezali bližnje in daljne kraje. Povezava je zelo dober opis za okoliš, ki povezuje hrup bližnje sodobne prometnice ter umirjenih okoliških obronkov.

Naselje zaznamuje reka Hudinja , ki teče skozenj, na severu Vojniški hrib na vzhodu pa Tomažev hrib. Naselje Vojnik sestavlja staro trško jedro, vključuje pa še zaselke Gmajna, Gorica, Kurjastec, Petelinjek in Pod Tomažem. V naselju, ki se razprostira na petih kvadratnih kilometrih površine živi več kot dva tisoč štiristo prebivalcev. Podoba naselja se je skozi čas spreminjala zaradi potreb, prilagajanja novejšim časom ter tudi nesreč. Požari so velikokrat spreminjali podobo naselja, zadnji veliki požar je sredi devetnajstega stoletja trški popolnoma opustošil. Med dejavnostmi imajo pomembno mesto hmeljarstvo in storitvene dejavnosti. Na območju občine Vojnik je veliko naravnih znamenitosti, kot so stoletna drevesa, zaščitene planinske rože, brzice reke Hudinje, ostanki rudnikov. Sredi Vojnika se nahaja turška ali medvedja leska iz minulega stoletja. Pri svetem Tomažu nad Vojnikom raste črn gaber častitljive starosti več kot pol tisočletja. Enako častitljivo star je Ravnakov kostanj na Lipi pri Frankolovem. Nekoliko mlajša sta Grilčev hrast in Sejkova lipa v Grabrovcu pri Vojniku.

Ob vznožju Paškega Kozjaka in na Lindeku uspeva mali in veliki encijan, avrikelj uspeva na skalovju ob reki Hudinji, na pobočju Kozjeka, Stenice in ob vznožju Paškega Kozjaka. Na pobočjih Kislice in Stenice uspevata zlato jabolko in zlati klobuk. Območje zaznamujejo tudi ostanki rudnikov svinčene in železove rude. Kulturna dediščina na območju občine je priča bogate in pestre zgodovine. Naselje zaznamujejo tri cerkve, župnijska svetega Jurija, cerkev svetega Florjana, na hribčku pa stoji cerkev Marija sedem žalosti. Najstarejša med njimi je cerkev svetega Florjana, prvič je omenjena sredi petnajstega stoletja. Nastala je na skalni vzpetini nad trgom, nad robom sklanega previsa. Ta zapira dostop s severne in zahodne strani. Z njo so se želeli ljudje priporočiti zavetniku pred požari, svetemu Florjanu. Cerkev svetega Jerneja so postavili na mestu nekdanjega svetišča, nanj spominjajo ob gradnji so najdeni rimski kamni. Starejši zapiski dajo slutiti, da je starejša cerkev tu stala že vsaj v petnajstem stoletju. Začetek gradnje današnje cerkve sega ob konec devetnajstega stoletja, posvečena je bila na prelomu stoletja. Cerkev Marije sedem žalosti naj bi bila zgrajena že ob koncu sedemnajstega stoletja, posvečena pa sedem desetletji kasneje. Gre za preprosto arhitekturo cerkve, obrnjeno proti vzhodu, z baročnim zvonikom, ki je bil prizidan na zahodni strani. Naselje Vojnik je bilo prvič omenjeno sredi dvanajstega stoletja, kot Hohenecke oziroma Hohenegg, kar je moč prevesti kot Visoki kot, v začetku štirinajstega stoletja pa kot trg.

Pol stoletja kasneje so Vojnik v posest dobili Celjski grofje, po njihovem propadu pa Habsburžani. Od začetka sedemnajstega stoletja je središče istoimenske župnije. Prič zgodovine v kulturni in sakralni dediščini je veliko. Kapela svetega Tomaža pri svetem Tomažu je nastala na temeljih stare cerkve. Zaznamujejo jo preprosta enoladijska zgradba, prizidan prizmatični zvonik, pravokotna ladja ter velika pritlična zakristija. Za gradnjo so uporabili kamen grajskih razvalin. Grad Lemberg je nastal v dvanajstem stoletju, sredi petnajstega stoletja je doživel bridko usodo, saj ga je Friderik II Celjski porušil. Ponovno je bil dograjen čez več kot stoletje. Grad ima danes markantno podobo, kateri daje pečat naravna varovanost. Ozka in oglata gradnja deluje masivno, nezgrešljivo podobo mu deje star siv okrogli stolp. Grajsko jedro zapirajo velika obokana vrata. Pod gradom se je razvijal trg, ki je slovel po usnjarstvu in domači tradicionalni obrti. Graščina s parkom Socka je sestavljena iz več samostojnih gradb, ki omejujejo veliko dvorišče. Prvi lastniki graščine so znani iz prve polovice trinajstega stoletja.

Graščino na vzhodni strani zaznamuje ozki, enonadstropni neogotski vhodni trakt, na severni strani dvonadstropni grajski kompleks, na zahodni strani dvonadstropno gospodarsko poslopje, na južni pa enostaven enonadstropni trakt. Obiskovalci lahko občudujejo tudi dva portala, klet z križnorebrastimi in banjastimi oboki, ter park klasicistične zasnove in iz druge polovice devetnajstega stoletja. Graščina Majpigel v Vinah je bila prvotno v lasti celjskih minoritov, v njej je kasneje ustvarjala slikarka Elda Piščanec. Med pomembne kulturne spomenike na območju občine Vojnik sodijo tudi graščina s parkom Frankolovo iz šestnajstega stoletja, Mihaelova kapela v Novi Cerkvi, ki slovi po baročni arhitekturni poslikavi šivanih robov, Cerkev Sv. Katarine v Lembergu, katera je sredi devetnajstega stoletja nadomestila prvotno iz srede trinajstega stoletja, cerkev svetega Jožefa Frankolovo iz osemnajstega stoletja, cerkev Gojka iz devetnajstega stoletja. Pečat naselju daje Trg Vojnik, ki je razglašen za spomenik zgodovinskega urbanizma. Videz pristne slovenske štajerske vasi iz devetnajstega stoletja daje vas Polže ali Reinhof.

Vas sestavlja več objektov, ki so združeni v pripadnost posamezni hišni številki ter na ta način ločeni od ostalih. Obstajajo stanovanjska hiša z mlinom, kozolec toplar, žaga Venecijanka in stanovanjska hiša z delavnico, sledi dvojni kozolec toplar iz leta tisoč osemsto triindvajset, nadalje hiša s predelano črno kuhinjo, kaščo s kletjo ter dvojni kozolec toplar, vas zaključuje hiša z gospodarskim poslopjem, dvojni kozolec toplar in kašča s kletjo. Utrip naselja Vojnik bogatijo kulturna in športna društva. Obiskovalcem je na voljo tudi veliko doživetji, ki jih je moč popestriti in obarvati po svojem okusu. Naštete naravne in kulturne znamenitosti si izberemo, kakor je komu všeč. Vojnik so kot idealno pribežališče pred stresom in drugimi tegobami sodobnega življenja za svojega vzeli že obiskovalci iz bližnje okolice.

Gozdna učna pot Modrijanov premaga nadmorsko višino sto petdeset metrov in velja kot razgibana ter planinsko razpoložena, saj je speljana po obstoječi planinski poti. Za pohodnike bo zanimiva tudi prijetna in razgibana več kot osem kilometrov doga Tončkova pot. Poleg razgibavanja omogoča na poljuden način približati zgodovino kraja, šege in navade domačinov, etnološko dediščino, kulturne znamenitosti, rastlinski in živalski svet. O pomenu čebel in čebelarstva obiskovalce poučujejo Učni čebelnjaki. Vojnik je prijeten kraj bivanja in odličen cilj popotnikov.